Lep pozdrav, ga. Plahuta Simčič! Odzivam se na vaš poziv z naslednjimi ugotovitvami: Podpisala sem protestno pismo, ki je hkrati javno opozorilo številnih drugih podpisnic in podpisnikov, tudi kolektivnih in institucionalnih, na nevzdržno stanje v literarnoznanstveni stroki. Slednja je v znatni meri v preteklih letih in desetletjih prispevala k temu, da so slovenske ustvarjalke, tako v prejšnjih stoletjih kot danes, na preizkušnji časa vedno znova potegnile za krajši konec. Govorimo o fenomenih kot so literarni kanon, literarna zgodovina, pedagoška ali dokumentacijska in arhivska obdelava empiričnega gradiva itn. To dejstvo, tako posredno kot neposredno, poudarja tudi prof. Marko Juvan v svojem odgovoru na protestno pismo, natančneje na njegov koncept (tj. delovno in neobjavljeno različico pisma), pri čemer podaja kup konkretnih argumentov glede trenutnega stanja raziskav na danem področju, ki protestno pobudo pravzaprav še toliko bolj utemeljujejo. Čeprav cenim takojšnjo Juvanovo odzivnost, obveščenost in apelativnost, predvsem glede nič kaj spodbudne slike na področju (literarne) znanosti, družboslovja in humanistike, bi rada poudarila, da se hkrati – v zvezi z Literarnim atlasom Ljubljane in s projektom Prostor slovenske literarne kulture – sklicuje na zgrešeno predpostavko (neke vrste »podedovane«) korektnosti raziskovalnih postopkov, saj to počne v prostoru (literature in literarne stroke), ki je že cela desetletja, morda stoletja zaznamovan z nekorektnostjo in s sistemskimi asimetrijami – tudi z vidika družbenih spolov. Zato ni mogoče pričakovati tako potrebnih sprememb v fokusu, izpeljavi, kasneje tudi zaključkih kakršnekoli raziskave, pravzaprav v celotni sedanji znanstveni sliki literarnega polja, če ne bo prišlo do relevantnih sprememb v samem mišljenju posameznikov. Slednje morajo odsevati v epistemoloških poudarkih institucij, metodoloških in tehničnih (izhodiščnih) postopkih in kriterijih njihovega delovanja ter pospešenih empiričnih obdelavah manjkajočega gradiva. Šele na tak način se lahko odpre nov prostor za vse zapostavljene – tudi pisateljice, pesnice, esejistke, raziskovalke itd. Sicer bo alibizem tistih na odločilnih položajih, morda v obliki sklicevanja na utečene prakse in gradivske možnosti, kar naprej zapiral usta vsem nezadovoljnim in zapostavljenim, njihove utemeljene zahteve pa prikazoval kot nelegitimne ali zgrešene – aktivistične. Pod vprašaj je treba postaviti vsako delo sintetične narave, ki novih ugotovitev, zahtev in izzivov tega časa že samo po sebi ne upošteva, ne vključuje v svoj delovni načrt in ne spoštuje. Natančno to se je zgodilo. Literarni atlas Ljubljane je postal enospolski priročnik in ravno v tej njegovi omejenosti je bil tudi kritično sprejet. Povsem normalno. Ker ima (vsak) »atlas« že v svojem konceptu oz. zastavku poudarjeno neko simbolno plat (saj udomačuje navedene ustvarjalce v prostoru prestolnice ter njenega kulturnega življenja za cele rodove), ima svojo poudarjeno simbolno plat tudi izraženo nezadovoljstvo podpisanih (z mano vred), ki se je nagnetlo ravno okrog atlasa, čeprav bi lahko usmerili pozornost tudi na druga dejanja literarne stroke z istimi pomanjkljivostmi kot je to v tem primeru. (Mimogrede, to tudi delamo. Mira, Ženski odbor SC PEN, na primer z opozarjanjem na skorajšnjo neprisotnost literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za osnovne in srednje šole – kar je tudi močno simbolično sporočilo). V atlasu pogrešam ustvarjalke, na katere so opozorile druge izdaje znanstvene ali poljudnoznanstvene narave (Antologija slovenskih pesnic I., II., III., Pozabljena polovica itn.). V primeru nepopolnih podatkov, neobdelanih življenjepisov ali tudi dednih blokad literarnih ustvarjalk, znanstvenic oz. vseh literarno dejavnih žensk iz preteklosti bi bila primerna vsaj vključitev nekega dodatnega »registra« (indeksa) v samo publikacijo, ki bi na takšna imena, zgodbe, primere opozarjal kot na dolg nas vseh, slovenske literarne stroke še posebej. Lahko bi to bile celo bele strani z imeni, ki bi nas, vse skupaj, zavezovale in pozivale k ukrepanju. Dr. Stanislava Repar