Javno pismo Mete Kušar v podporo ministru za kulturo g. Antonu Peršaku

Požar napadov se širi in jih obsojam. Vse. Tudi napade na komisije in tudi na ministra Antona Peršaka, ki res ne more biti za vse kriv!
Ni kriv, da vlada ne razume pomena kulture, ni kriv, da komisije za podeljevanje nagrad odločajo samostojno, ni kriv, da njegovi ministrski kolegi ne razumejo, kaj je svoboda umetniškega izražanja. Ministra Peršaka vidim kot Torinskega konja, ki ga predsednik vlade Miro Cerar na pragu rojstne hiše pesnika, frajgajsta in genija, v slavilnem govoru zmerja rekoč: »Priganjam ministra za kulturo! Priganjam ga!«
A je minister Peršak kriv tudi za to, da se sodobna umetnost velikokrat zateka v »vedno bolj jalovo poljubno provokativnost (kot opaža Luka Lisjak Gabrijelčič, Delo, 10.februarja 2018)?
Zahtevam, da tiskani mediji državljane obvestijo, hkrati z objavljenimi imeni nagrajencev, o bilanci kulture v minulem letu in napovejo za koliko evrov bo stanje boljše v letu, ki prihaja. Naj povzamejo, koliko denarja je bilo porabljeno za velike državne gigante (CD, opere, gledališča, filharmonijo, RTV itn.), koliko za založbe in koliko za nevladne kulturne organizacije. V istem poročilu naj bo tudi napisano, koliko umetnikov je bilo predlaganih za vse nagrade. Za kakšne dosežke so bili predlagani in kdo jih je predlagal! Skrivanje kandidatov za nagrade ustvarja sovražno metafiziko do tistih, ki so zmagali. Naj napišejo tudi, kdo je v posamezni komisiji. Vse to v enem skupnem poročilu, da si lahko zainteresirana javnost ustvari svoje primerjalno stališče!
Minister Anton Peršak je kriv, da ni vsaj začel reševati statusa samozaposlenih v kulturi, saj je dobil predlog. Tu bi lahko začel prvo javno demokratično debato, ki bi pokazala bolj humane poti, uglašene z našo ustavo, ne samo prekarno izrabljanje umetnikov!
Minister Anton Peršak ni kriv, da je v Republiki Sloveniji umetnost še vedno v primežu leve in desne politike in da niti o umetnostnozgodovinski materialni kulturi nismo zmogli sporazuma.
Tone Peršak ni kriv, da lahko lastniki Dela ukinejo kritike umetniških del ali Književne liste, ali zato, da npr. na Ministrstvu za kulturo ne odobrijo denarja KUD Apokalipsi ali Carmini Slovenici.
Intervju s Stojanom Petričem zelo jasno, brez sprenevedanja pove, kako vodilni biznismen gleda na svet: »Imamo primere majhnih držav, kjer zaradi prevelike demokracije tudi kaj trpi, in velikih držav, kot je demokratična Indija, ki ne dosega istih rezultatov kot Kitajska.« ( Delo, 3.februarja 2018) Za katero seveda vemo, da ni demokratična. Politika je tista, ki mora razumeti ta govor in najti način, kako bo določen del tako ustvarjenega zaslužka namenila dobrobiti ljudi: šolstvu, sociali, zdravstvu in kulturi. Z zakonodajno in pravosodno vejo oblasti! Politika mora razumeti, kakšna bo država, če bo v njej prevladal neoliberalizem in mentaliteta biznisa. Količina denarja za dobrobit državljanov ni odvisna od posameznih ministrov! Politika naj se ne spreneveda, ampak naj se zaveda, da bo pogrnila na izpitu, če ne bo sprejela zakonov, s katerimi se bo biznisu pobralo toliko, kolikor je potrebno za dobrobit prebivalcev Republike Slovenije in seveda, bo morala pognati tudi pravosodne oblasti . Brez delujoče pravosodne oblasti se življenje ustavi, umrejo država in državljani, ker mora politika z zakoni urejati stvari tako kot je prav in prav-ilno in prav-ično. Balon vulgarnega sovraštva in maščevanja se napihuje!
Kultura in umetnost v demokratični državi nista stvar levih ali desnih, ampak vseh nas in našega obstoja. Zato bo morala zakonodajna oblast sprejeti še nekaj zakonov, ki bodo nas, delavce v kulturi in tudi slehernega ministra za kulturo varovali pred vulgarnimi pogromi, ki postajajo podobni tistim iz totalitarnih časov.
Iztok Simoniti, je v svoji knjigi Historia magistra mortis napisal: »Kultura je način, kako drug z drugim ravnamo.« To velja za vse nas.
Meta Kušar

Objavljeno: Primorske novice, 15. 2. 2018 na strani 17.

Comments are closed.