M I R A RC N I K E kdaj ● kdaj ● kdaj ● 12. 2014 ob 18.00 uri kje ● kje ● kje ● kje ● kje ● kje ● Dvorana DSP in SC PEN, Tomšičeva 12, Ljubljana kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● kaj ● Tema srečanja je: Življenje in smrt z vidika njune detabuizacije kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● kdo ● Spomenka Hribar, Zalka Drglin in Janez Vodičar, diskusijo bo vodila Stanislava Repar plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● plus ● Načini, kako sodobne družbe mislijo in posledično urejajo rojevanje in umiranje, so zelo pomenljivi. (Z. Drglin)
Vljudno vabljeni!● Dr. Zalka Drglin: Pri porodu izviramo v dvojini: po rodu iz prirode, po redu iz kulture
Kako (se) rodimo, kako ženske rojevamo, je izjemnega pomena za otroke, za družino, za nas same; ne le to, gre za temeljno vprašanje o življenju, ki se tiče današnjih žensk in moških, in tistih, ki prihajajo med nas.
Vsak hip se na svetu rodi otrok, pa vendarle je rojevanje za vsako žensko izjemen proces, tako na telesni in duševni ravni kot na ravni kulture. Načini, kako sodobne družbe mislijo in posledično urejajo rojevanje in umiranje, so zelo pomenljivi, prav v oblikovanju umiranja in rojevanja zbran koncentrat posamezne kulture, ki je zato še posebej poveden. Sodobni življenjski prehodi so vsaj navidezno podrejeni racionalni ureditvi, hkrati pa so postali nedostopni vsakdanjemu pogledu. Naša civilizacija poudarjeno pozitivno vrednoti tehnologije in zahteva nadzor nad telesom in njegovim delovanjem, obvladovanje njegovih funkcij od zunaj, podrejanje normam. Narekuje tempo, ceni samonadzor in objektivacijo telesa. Vendar sodobna spoznanja o fiziološkem porodu, materinstvu in starševstvu v marsičem potrjujejo starodavne vednosti babic, tako imenovanih »modrih žensk«. Katera spoznanja so to? Priznavamo ženski, ki rojeva otroka, njeno mesto v središču porodnega dogodka? Zagotavljamo otroku, polno čutečemu bitju, kar najboljšo dobrodošlico?
● Dr. Zalka Drglin je raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, vodja programov pri Združenju Naravni začetki, svetovalka za obporodne duševne stiske, predavateljica, prevajalka in avtorica znanstvenih, strokovnih in poljudnih prispevkov in monografij kot so Rojstna hiša: Kulturna anatomija poroda; Rojstna mašinerija. Sodobne obporodne vednosti in prakse na Slovenskem; Zima v srcu. Ko se materinstvu pridružita depresija in tesnoba, radost pa odide itn.
● Dr. Janez Vodičar: Sprejemanje smrti v luči boljše kvalitete življenja Srečevanje z mladimi prinaša veliko mero spraševanja. Kje, kako in s kom bo tekla življenjska pot posameznika, ki šele stopa v ta naš svet? Čeprav danes mnogi tarnajo nad prihodnostjo mladih, je še vedno veselje se srečati z njimi in jim odpirati poglede, ki bi si jih sami težko priklicali pred oči. Pogosto so pred njimi vprašanja, ki jih v hrupu vsakdana preslišijo. Najverjetneje se niti ne zavedajo, da je šlo mimo tako ali drugačno vprašanje. Prihajam iz razreda, kjer so si ogledali slovenski film Razredni sovražnik. Spraševanje o smrti ne sodi v šolo? Bilo je težko preskočiti naučene floskule o smrti, umiranju in izgubi dragih. A ko so si upali odpreti pot lastni misli, so zmogli trezno vključiti tak razmislek v svoje življenje. Pri tem ni šlo le za soočanje s strahom pred smrtjo, odprl se jim je nov vir moči za bolj optimističen pogled v lastno bivanje. Prav se mi zdi, da se 'odrasli' vprašamo, če nismo z molkom o smrti prikrajšali mlade za zaklad, ki bi jim lahko dal novo vabljivost življenja.
● Dr. Janez Vodičar prihaja iz Dobrepoljske doline (rojen 1964) in je svojo vzgojiteljsko delo začel leta 1987 v Modestovem domu v Celovcu. Zaključil je študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, magistriral iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz francoskega filozofa Paula Ricoeurja. Leta 1992 je bil posvečen v duhovnika. Od leta 1994 poučuje filozofijo na različnih gimnazijah. Od leta 2004 je profesor na Teološki fakulteti za didaktiko religijskega in etičnega pouka, homiletiko, religijsko antropologijo in filozofijo vzgoje. Je tudi geštalt svetovalec in s svojimi članki poskuša hermenevtično filozofijo Paula Ricoeurja vključiti v vzgojne razsežnosti.
● Dr. Spomenka Hribar Kot biološka bitja se rodimo iz matere, kot človeška iz smrti. Smrt kot nepresegljiva omejitev lastnega bitja spoznamo iz odsotnosti druge osebe. Mene je zaznamovala odsotnost očeta – spadam v generacijo otrok, rojenih pred vojno ali med njo, v generacijo, ki je izgubila očete v vojni ali takoj po njej. Zaradi odsotnosti očeta je bila smrt v naši okrnjeni družini tako rekoč ves čas prisotna. In ne samo v družini – meni je dala osebni pečat, me zaznamovala. Bila je v mojem pogledu na vse življenje, na soljudi in mene samo. To ne pomeni, da sem z njo bila »zastrupljena«, temveč da sem življenje videla in občutila drugače, kot če te izkušnje ne bi imela. Življenje v luči končnosti je videti čudovito, saj mu minljivost in neprestano minevanje dajeta posebno ožarjenost. Predvsem pa ti odpre srce in dušo – najprej do tistih, ki so v enakem položaju, kot si sam: prizadet/a zaradi izgube. Odpre ti ljubezen do ljudi in do vsega minljivega, do minevanja sploh. Se pravi: do biti kot take. Od tod tudi moje prizadevanje za »spravo«. Kako se spraviti s smrtjo? Kako se spraviti s samim seboj? Kako se spraviti z drugim? In kako z zgodovino?
Dr. Spomenka Hribar je diplomirala iz filozofije in sociologije na FF LU, 1997. pa je doktorirala na FDV v Ljubljani. Zaposlena je bila na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri UL, kasneje na FDV, leta 1990 je bila izvoljena v Skupščino RS. Odigrala je pomembno vlogo pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije. Od leta 1993 deluje kot publicistka; iz aktivne politike je odšla v trenutku, ko je ugotovila, da je ta pogosto zgolj igra – v slabšalnem pomenu besede. Nikakor pa ne moremo reči, da se njenega glasu ne sliši…
MIRA, Ženski odbor Slovenskega centra PEN
Tomšičeva 12
1000 Ljubljana, Slovenija
email: slopen@guest.arnes.si
tel: (+386) 31 607 066