Podoba slovenskih literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah

[su_spoiler title="Zapis s posveta št. 2 / Poročilo oz. podlaga za medije in njihova poročanja" style="fancy" icon="arrow"] Uvod

Udeležence in številčno le simbolične udeležence posveta, ki se je odvrtel 21. aprila 2015 v dvorani Lili Novy Cankarjevega doma pod okriljem Ženskega odbora Slovenskega centra PEN Mira, je v uvodu nagovorila direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, po njeni dobrodošlici pa sta spregovorili gostji: ministrica za kulturo, ga. mag. Julijana Bizjak Mlakar, in varuhinja človekovih pravic, ga. Vlasta Nussdorfer.

Obe sta poudarili pomemben prispevek Mire v kratkem času njenega obstoja pri vzpostavljanju višje mere občutljivosti slovenske družbe do vprašanj enakopravnosti spolov na vseh področjih, predvsem pa na področju slovenske kulture in književnosti. Izrazili sta prepričanje, da je na tem polju kljub določenim dosežkom in dolgi zgodovini tovrstnih prizadevanj še vedno veliko dela. Kot je poudarila V. Nussdorfer, o isti zgodovini oz. njenem odvrnjenem obrazu priča tudi knjiga Pozabljena polovica (njena avtorica akademikinja Alenka Šelih je bila navzoča med udeleženkami posveta), je pa treba verjeti in se še naprej truditi, da bi podobna izdaja na Slovenskem (neke vrste obračun našega selektivnega spomina v zvezi s pozabljenimi, a včasih tudi zelo dejavnimi ženskami) ni imela več priložnosti oz. možnosti za nadaljevanje iste zgodbe. Ministrica je izpostavila naraščajočo ekonomsko odvisnost žensk od moških v času krize, saj so kot prve na udaru v zvezi z odpuščanjem, nižanjem plač, daljšim iskanjem novih zaposlitvenih priložnosti, padanjem pokojnin – a tudi krajšanjem človekovih pravic. Varuhinja se je posredno navezala na njene besede, ko je opozorila, da brez ustreznega pristopa do dolžnosti ne more biti niti zagotovila pravic, in da bi bilo še najbolje, da bi enake prakse za vse postale samoumevne. To pa ni enostavna naloga, če je kultura v sodobni družbi vedno bolj zapostavljena, kljub temu da nas kot posameznike ne spremlja le od zunaj, temveč nas tudi prenavlja odznotraj.

Posvet sta s svojim nagovorom podprla tudi Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev in ga. Dušanka Zabukovec, nekdanja večkratna predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Potek

Prof. Katja Mihurko Poniž, dekanka Univerze v Novi Gorici, je pregledno povzela stanje v slovenski literaturi in njeni refleksiji v navezavi na določene zgodovinske trajektorije, a tudi neizpodbitna dejstva. Izpostavila je dolgotrajno zapostavljenost ustvarjalk pri vseh večjih pobudah (na primer pri urejanju zbranih del slovenskih književnikov ter ene same književnice – pisateljice Zofke Kveder), postopkih (kritiška obravnava, vrednotenje in vključevanje ustvarjalk v kurikulume, tudi v maturitetna vprašanja na šolah …) in dosežkih (uvrstitev v antologije, učbenike, podelitev nagrad …), ki sooblikujejo slovenski literarni kanon – dokaj osredotočen na moške. To njegovo značilnost opažajo tudi drugi – recimo literarni znanstvenik Marko Juvan, ki je kanon označil kot »ustoličevanje knezov v korpusu nacionalne književnosti«, je povzela Mihurko Poniževa. »Literarna mizoginija« je razvidna tudi iz učnih načrtov (UN) za šole, saj so, recimo, v UN za gimnazije avtorice s svojimi deli prepuščene pedagogovi izbiri v sklopu izbirnih vsebin, med obveznim gradivom pa se znajde le redko katera, velikokrat celo ni nobene. »Z navidezno odsotnostjo žensk, ki lahko kulminira v spoznanju, da ženske na področju književnosti niso sposobne vrhunskih dosežkov (kar posledično vpliva tudi na odnose med spoloma v širši družbeni perspektivi), se mladi srečujejo že v šoli, še posebno pri pouku književnosti.«

Kot je nato pokazala diskusija, se poraja vprašanje, kako je (in nujno mora biti) s takšnim ravnanjem zaznamovan tudi sam pojem književnosti, če je slednja učencem in dijakom v pomembnem obdobju njihovega osebnostnega zorenja posredovana kot izrecno moška zadeva. Ustvarjalke so tako neizogibno (tudi za naprej) pojmovane kot spremljevalke moških poti na obrobju dogajanja. Še na slabšem so ustvarjalke, a tudi intelektualke, ki jih že njihov položaj potiska na obrobje (obrobja), kot so zamejske ali priseljenske avtorice, avtorice, ki tematizirajo homoerotične odnose, znanstvenice, ki se posvečajo »ženskim pisavam«, a tudi razslojene (a so to tudi samozaposlene v kulturi?), ostarele ali preminule ustvarjalke itn. Problem intersekcionalnosti je torej na delu tudi tu in ga je treba vzeti v obzir. In kako zveni zaključna misel prof. Mihurko Poniževe? »Očitno je, da je treba izbor avtorjev in avtoric v kurikulumu ponovno pretresti tudi z vidika spoznanj študij spolov ter kurikulum oblikovati tako, da avtorice ne bi bile v podrejeni vlogi v razmerju do avtorjev, a bi hkrati dijaki in dijakinje ob vseh kompetencah, ki jih pridobijo v okviru sedanjega učnega načrta, še poglobili kulturno in medkulturno zmožnost ter zavedanje o družbenem spolu kot pomembnem dejavniku pri oblikovanju identitete.«

Prispevek pesnice in prevajalke dr. Barbare Simoniti, prej pripovedne kot analitične narave, se je osredotočil na njeno osebno zgodbo ter širše povezave in družbene razsežnosti, ki jo le-ta odseva. Ime Shakespearove Ofelije v naslovu pesničinega prispevka nikakor ni bilo naključno: »Ofelija je lik ženske, ki ji je v danih okoliščinah odvzeta možnost kredibilne komunikacije in že celo osebnostne integritete. Zato umre. Je značilna žrtev, kakršne ljubi svet moških junakov. Ofelijin molk je metafora najhujše prisile v patriarhalnem svetu.« Avtoričin prikaz nesporazumov in manipulacij s strani starejših kolegov, s katerimi se je redno srečevala na poti do uveljavitve znotraj nacionalne književnosti, pove: »Tudi literarni kanon je prefabricirana struktura; nekdo ga naredi za nas in večinoma se o njem ne sprašujemo. Nikoli nisem slišala stavka, recimo: »William Shakespeare je eden največjih predstavnikov svetovne moške literature.« Literatura je vendar univerzalna – ali to vsaj hoče biti. Je pa neverjetno, kako nenadoma občutek univerzalnosti izgine, kadar je besedilo napisala ženska. Vsaj pri nas je tako. Bralci so pač oblikovani z moškocentrično ideologijo in utrjene predstave je težko spremeniti.«

Mag. Mojca Poznanovič-Jezeršek z Zavoda za šolstvo RS je navzočim posredovala vpogled v postopek, po katerem teče priprava in sprejemanje učnih načrtov, ki je v pristojnosti Zavoda, in dala veliko relevantnih podatkov, ki so del statističnih prikazovanj obravnavanega vprašanja. S projekcijo je ponazorila določene spremembe, do katerih je prišlo v UN za osnovne šole, gimnazije, srednje poklicne in strokovne šole med letoma 2007–2011. Zadnja, torej sedanja prenova UN (z letnico 2014) se je ustavila na ravni Zavoda in se trenutno (v javnem postopku) ne nadaljuje. Za prejšnje prenove UN pa je bilo značilno, da sta se vanje lahko vključevala tudi javnost in stroka. Konec koncev kot strokovna telesa delujejo tudi komisije, ki odločajo o UN. Čeprav je po mnenju M. Poznanovič-Jezeršek zastopanost avtoric še vedno nezadostna, se zadeva le obrača na boljše, kar je tudi dokumentirala z določenimi primeri, ko je bila v zadnjih letih v učne načrte privzeta kakšna ustvarjalka več, res pa je, da se to dogaja predvsem v sklopu izbirnih vsebin. Nujna pa bi bila celovita sprememba naše miselnosti, a tudi konkretni predlogi, ki bi lahko vplivali na boljše rezultate v samem postopku prenove UN. »Zaradi skromnejše vključenosti avtoric v obvezni del učnih načrtov bi bilo smiselno ponovno prevetriti nabor kanonskih besedil v vseh programih in ga po potrebi spremeniti oz. dopolniti. Več pozornosti bi bilo potrebno namenjati tudi sistematičnemu seznanjanju učiteljev z ustvarjalnostjo slovenskih književnic na seminarjih in drugih oblikah izobraževanja, učencem pa omogočiti neposreden stik z njimi (gostovanja, literarni večeri ipd.).« Sprememba UN je dolgoročni postopek, ki mora imeti svojo strokovno utemeljitev, je večkrat poudarila.

Diskusija je zatem takoj odprla vprašanje, kako lahko gledamo na strokovnost, ki omogoča, da razmerje med ustvarjalci in ustvarjalkami danes, tu in zdaj, značilno za UN, niti približno ne upošteva načela korektnosti in enakopravnosti med spoloma ter realnega stanja v samem polju književnosti. Odločilne pobude morajo torej najverjetneje priti s strani tistih, ki so prikrajšane v pedagoškem procesu, odločilno pa naj bi pri tem bilo izobraževanje učiteljev in učiteljic kot tudi priprava ustreznih pomožnih gradiv, ki naj bi jim bila na voljo za poučevanje na šolah. A vendarle gre za kompleksen problem, zato je nujno nenehno spodbujati celovito delovanje aktivistk znotraj literature in družbe. Takšno, ki bi s poudarkom na ustvarjalnosti žensk spodbijalo in presegalo današnji literarni kanon (drugo možnost predstavlja grajenje čisto novega kanona) ter presekalo začarani krog tako birokratske nepopustljivosti kot tudi navidezne strokovnosti z njuno še vedno znatno obremenjenostjo s patriarhalnimi vzorci razmišljanja in ukrepanja.

Dr. Vita Žerjal Pavlin, pesnica in profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, je zelo učinkovito dopolnila začrtano sliko. Poleg svojih opažanj iz lastne pedagoške prakse je postregla tudi z rezultati informativne ankete, ki jo je izvedla med svojimi kolegi, profesorji slovenske književnosti. Predvsem opis vedenjskih vzorcev in delovnih navad kot tudi pisno navajanje vzrokov, ki profesorja/profesorico vodijo do takšnega ali drugačnega ravnanja, je bilo koristno za to, da so si navzoči na posvetu lahko ustvarili neko sliko o dejanskem stanju pouka na nivoju njegovih izvajalcev, predvsem o njihovih miselnih svetovih in praktičnih (z)možnostih. Kot stalnica se je v anketi pojavljal argument o pomanjkanju časa za obravnavanje vseh, tudi izbirnih ali manj izpostavljenih vsebin (prav v to kategorijo sodi večina ustvarjalk) ter argument o podvrženosti pedagogov pritiskom, ki jih predstavlja katalog maturitetnih vprašanj oz. maturitetne zahteve. Uravnilovka se ponuja naknadno: ker pisateljic in pesnic med maturitetnimi vprašanji skoraj ni, jih ni niti pri pouku. Pokazalo se je tudi, da so med avtorice srednje generacije, ki so jih v UN ponudili v šolsko obravnavo, umeščene ravno tiste tri, ki so brez izjeme lavreatke t. i. male Prešernove nagrade: Maja Vidmar, Maja Novak in Suzana Tratnik. Kar je še eden skriti poseg avtoritarnega in nefleksibilnega literarnega kanona v šolske kurikulume. In še ena ugotovitev: »Seveda je lažja obravnava tistih avtoric, katerih dela so vključena v berila in učbenike.« Berila in učbeniki so poglavje zase (naj bi jih bilo okrog 130 različnih!, izdanih v založbah in samozaložbah, lahko torej govorimo o učbeniškem lobiju – kot je poudarila neka druga govorka, saj naj bi bila od vseh prodanih knjig v Sloveniji polovica ravno učbenikov), nekaj pa le imajo skupnega: pomanjkljivo predstavljanje ženskega dela slovenske književnosti – vendar tudi svetovne, da ne bi kdo mislil, da je na tem polju drugače.

Mag. Bečir Kečanović, govornik z Inštituta za razvoj vključujoče družbe, je poudaril konceptualne in sistemske napake, ki se z vidika enakopravnosti spolov pogosto pojavljajo neopazno (zamenjava družbenih in političnih načel v zvezi z »genderskimi« politikami, terminološke nenatančnosti, recimo poljubna zamenjava »enakosti« – a še vedno tudi raznolikosti – in uniformne »istovetnosti« spolov). Potrebno je okrepiti prizadevanja za vključitev načela enakosti spolov v vse politike, vključno s proračunsko politiko. Kot je dejal, manjkajo recimo »podatki o prerazporejanju javnih sredstev med kulturne delavce in delavke«, torej vprašanje razmerja z obzirom na spol, oz. o njihovem namenjanju tistim programom in projektom, ki se zavzemajo za enakost možnosti za moške in ženske v kulturi. Večjo pozornost je potrebno nameniti uravnovešenemu zastopanju moških in žensk v različnih organizacijah in telesih. Namreč tistih, ki sprejemajo pomembne odločitve o nagradah, štipendijah, nasploh delitvi javnih sredstev na področju kulture, ali ki odločajo o kulturnih politikah in pogojih udejstvovanja kulturnih delavk in delavcev v širšem ustvarjalnem procesu.

Govornik je opozoril na vrsto tveganj neenakosti kot tudi na strukturne vzorce, ki lahko vodijo do korupcijskega ravnanja in poveličevanja enih ter zapostavljanja drugih – drugačnih. Med sistemske dejavnike takšnega ravnanja spadajo tudi netransparentnost, inherentna (vgrajena) negotovost v javnih zadevah, kadar lahko osebni interes prevlada nad javnim. Kot je pokazala diskusija, aplikacija teh teoretskih načel in predpostavk na področju literarne kulture vzbuja skrbi in utemeljene sume, saj so nastavki v tej sferi tako problematični, predvsem v luči enakopravnosti spolov, da delujejo točno v prid diskriminacijskim vzorcem in korupcijskim praksam.

Dr. Bogomila Kravos, zamejska pisateljica iz Trsta, se je v svojem prispevku ukvarjala s stanjem in z osebnim počutjem ljudi na literarnem obrobju, v katerega se je pravzaprav sama vključila s svojim pisanjem. Tržaški prostor odlikujeta tako časovna kot prostorska odprtost: »Obrobje je prepustno in zahteva sposobnost sprejemanja drugega. Slovenci lahko trdimo, da se s prevzemanjem prvin drugega ne krni identiteta, temveč nasprotno. Ravno zavestno prevzemanje utrjuje držo oz. stabilnost, saj gradi na prožnosti in stalnem preverjanju lastnih stališč.« Kravosova je opozorila na žensko linijo tradicije, ki ni dolga, a se je kljub temu zasidrala v prostoru in ga je na pomemben način zaznamovala. Tudi z razpoloženjskimi nihanji, npr. v drugi polovici 20. stoletja, ki so povzemala vse (post)stiske zgodovinsko zamejenih, včasih tudi odločilnih trenutkov v življenju posameznic na obrobju. Omenila je Marijo Minot ali Ivanko Hergold, ki sta se, vsaka na svoj način, soočili z »demoni« svojega časa: z zatonom kulturnega izročila in jezika in zatonom (so)človeka.

Začetek zgodbe tukajšnjega obrobja pa je neizpodbiten: »Čeprav se je literarna produkcija v tržaškem kontekstu pojavila sorazmerno pozno, deluje kot eden vidnih znakov narodne identitete. Za Slovence je imel ta razpoznavni dejavnik nekaj značilnosti, ki jih najbolje ponazarja Slovenka (1897), prvo »glasilo slovenskega ženstva«. Samostojna drža (tržaškost) in utrjevanje samozavesti (ženskosti) sta bila postulata tega pisanja.« Govorka je tudi navedla, da ima »ubesedovanje problematike prostora« še bolj posebno poslanstvo, če je vezano na kulturno in geografsko obrobje. Je pa vprašanje, kako danes na Tržaškem in tudi širše dijakom posredujejo/mo to »izročilo identitete«, ki je sestavljeno iz različnih vplivov, in samo v tem smislu tudi vedno negotovo oz. preplavljeno z življenjem. »Vprašanje ni zanemarljivo, saj ima slovenski prostor veliko obrobja«, je svoj prispevek zaključila pisateljica.

Dr. Milena Mileva Blažič s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je prevetrila učne načrte na zelo temeljit način. Iz podatkov in grafov, s katerimi je postregla, je razvidno, da je kljub delovni naravnanosti Zavoda za šolstvo v UN kot tudi postopku njihove posodobitve in sprejemanja kup vprašanj in nejasnosti, ki to delo vsaj problematizirajo, če že ne kompromitirajo. Od nepozornosti in nenatančnosti, ki se pojavljajo v zapisanih dokumentih, do konceptualnih vprašanj, ki so se, v skladu s tematiko posveta, najbolj razkrili pri podatkih o vključenosti ali – bolje rečeno – namerni (?) izrinjenosti ustvarjalk iz glav najstnikov. Pri tem se je oprla na posodobljeni učni načrt za predmet slovenščine v osnovni šoli (2011), ki ga je pripravila pooblaščena predmetna komisija, sestavljena iz samih žensk, njegov problem pa so nesorazmerja različne vrste – tudi glede zastopanosti ustvarjalcev in ustvarjalk pri šolskem pouku. Slika je porazna, predvsem v tretjem obdobju (7., 8. in 9. razred), kadar – dobesedno! – ne najdemo niti ene avtorice, ki bi bila vredna vključitve v obvezno gradivo. Bolj konkretno: »Velik strukturni manko je pri seznamu obveznih in predlaganih avtorjev in/ali besedil: v prvem triletju sta predlagani 2 avtorice in 3 avtorji, v drugem triletju 2 avtorici in 5 avtorjev, v tretjem triletju med 30 avtorji/besedili ni niti ene avtorice. (!!!) Enako razmerje obveznih in predlaganih avtorjev/besedil je v evropski šoli Slovenian Language I Sullabus (Secondary Cycle), 2011, 2012, ravno tako je tudi v učnem načrtu z italijanskim učnim jezikom.« Pri prenovi UN v letu 2011 je izpadla še tista edina književnica, ki je tam prej bila, namreč pesnica in pisateljica za otroke Svetlana Makarovič.

Poleg tega, da je Blažičeva klicala po odgovornosti v zvezi s samim postopkom priprave in potrjevanja UN (z ozirom na podatke se ji lahko pridružimo), se tu poraja še eno ključno vprašanje, ki ga je izpostavila diskusija: Kaj počnejo akademija znanosti, vladna telesa, ki skrbijo za človekove pravice, stanovske organizacije, in nenazadnje sami pisatelji in pisateljice, če v času največje otroške in mladostne dovzetnosti, ko si učenci in dijaki zarisujejo svoj življenjski zemljevid za naprej, morda tudi dosmrtno, z njihovega obzorja (pod strokovnim nadzorom) izpade cela polovica literarne celine? Kdo odgovarja za to, da so učenke sredi razvite Evrope ter v 21. stoletju primorane k temu, da se prek literarnih besedil istovetijo z moškimi spolnimi, kulturnimi in družbenimi vzorci mišljenja in ravnanja, vsi skupaj, učenci in učenke, pa so prikrajšani za vpogled v raznoliko celoto?

V odnosu do ustvarjalk pa tole: Največjo zastopanost imajo v UN za vrtce, kjer se berejo slikanice in tej starostni skupini primerna bera. Z vsakim naslednjim obdobjem je stanje slabše, zaključi pa se (na OŠ v že omenjenem 3. ciklu) pri strogi ničli, saj takrat gre zares in je končno le na vrsti predstavitev literature za odrasle, torej za »ustoličevanje knezov« v daljnosežno prihodnost. Proces se nadaljuje na srednji šoli, kjer je vključenost ustvarjalk bolj ali manj prepuščena izbiri profesorjev in profesoric, ki pa so vendarle šli skozi isti sistem vzgoje in izobraževanja. Uganite, koliko jih bo zmoglo, znalo ali želelo »prelomiti pečat«!? Vsakemu, ki to stori, bi morale obesiti na vrat medaljo Mire; na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se pri tem raje ne zanašajmo.

Založnica in pisateljica Tanja Tuma, ki je vodila posvet in ogromno prispevala k njegovi organizaciji, je med drugim dejala, da je iz referatov razvidno, »da v obravnavi slovenskih literarnih in verjetno še katerih drugih ustvarjalk obstaja filter, ki razdvaja, ker daje prednost enemu na račun drugega. Pomembne pesnice in pisateljice prepušča naključni šolski obravnavi, medtem ko kanonsko poskrbi za obravnavo besedil, ki so jih napisali moški. Kvaliteta besedila nima s tem filtrom nobene zveze, le kvaliteta našega mišljenja, zapredek naših predsodkov in naučenih vzorcev«. S svojo zgodbo je tudi ponazorila, kako dolgo in postopoma ženska, nemalokrat z zahvalo nekemu naključnemu ali enkratnemu doživetju, razkriva svojo zapostavljenost kot družbeno, sistemsko anomalijo. Zaradi strukturnega, vendar danes pri nas prej kot ne tudi prikritega brisanja ženske identitete iz simbolnega se je pogosto niti ne zaveda. Knjige Antologije slovenskih pesnic I, II, III (ur. profesorica Irena Novak Popov) in Pozabljena polovica (ur. akademikinja Alenka Šelih, navzoča v dvorani) so prispevale k temu, da je uvidela stanje, tako svoje kot tudi drugih ustvarjalk, in se je skupaj s kolegicami Mire lotila odpravljanja krivic in vzrokov tega trdovratnega fenomena.

Proti koncu uradnega dela posveta je dr. Stanislava Repar izvedla manjši performance, ko je prebrala imena skoraj vseh članic današnjega DSP, vsakič s pridevnikom »pozabljena«, ki to čez nekaj desetletij res bodo, če ne bomo ukrepali/e v smeri zaključkov posveta. Kar se zna zgoditi kljub njihovim današnjim dosežkom … Opravičila pa se je tistim kolegicam, ki v DSP niso ali nočejo biti organizirane, pa bi jih tudi morala omeniti. Slika in zrak v dvorani sta se še bolj zgostila, ko je od črke »S« spremenila logiko in z isto predpostavko, da so si dela moških in žensk v literaturi kakovostno enakovredna, poimensko prebrala vse pisatelje, ki jih čez nekaj let ne bi bilo, če bi bile asimetrije obrnjene oz. če ne bi delovale njim v prid. Pod strokovnim nadzorom pooblaščenih komisij, recimo, ne bi bilo ne Strojana, ne Suhodolčana, ne Svetine, ne Šalamuna, ne Šarotarja, ne Šinigoja, ne Škamperleta, ne Škrjanca, ne Štegerja, ne Tauferja, ne Titana Felixa, ne Tomšiča, ne Toporišiča, ne Virka, ne Virka, ne Vovka, ne Zajca, ne Zlobca, ne Zupana, ne Žabota … hja, vsi pozabljeni zaradi usojenega obrobja! Morda bi, v zagovor enakopravnosti moških in žensk (seveda na papirju), en ali dva od njih le prilezla v korpus nacionalne književnosti. Ali bi takšen alibi zadostoval tudi takrat?

Zaključki

Posvetu, ki je trajal več kot šest ur, bo v kratkem sledil memorandum in nekaj odprtih pisem z ugotovitvami, predlogi in zahtevami, naslovljenimi na različna pristojna mesta v Sloveniji. Odprava nesorazmerij v zvezi z UN mora biti prioritetna naloga vseh, ki imajo besedo. Ugotovitve s posveta je treba s pomočjo ustreznih predlogov vključiti v Osnutek zakona o samozaposlenih in Osnutek resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020, ki sta trenutno v javni razpravi in je nanje še možno dajati pripombe. Sprožiti je treba tudi razpravo o postopku posodabljanja UN (2014), ki se je vmes ustavil na Zavodu za šolstvo iz neznanih razlogov, ter prevetriti sestavo in strokovnost komisij z vidika omenjenih prioritet. Člane in članice komisije imenuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije.

Posvet sta organizacijsko in finančno podprla Javna agencija za knjigo in Cankarjev dom. Od maja 2015 bo na spletni strani Ženskega odbora SC PEN Mira dostopnih več podatkov, tudi v obliki celovitih predstavitev in izvajanj s samega posveta.

Povzela je in zapisala: dr. Stanislava Repar                                     V Ljubljani, 22. 4. 2015

[/su_spoiler][su_spoiler title="Fotogalerija" style="fancy" icon="arrow"][/su_spoiler]

Že vrsto let se v ženskem odboru SC PEN MIRA ukvarjamo z vprašanjem, kakšna je podoba ženske ustvarjalke ali nasploh ženske v različnih družbenih kontekstih. Listina mednarodnega PEN-a in listina MIRE nas zavezujeta h kritičnemu dialogu z različnimi javnostmi. Izobraževanje je tisto področje našega življenja, ki najbolj vpliva na prihodnji razvoj odnosov med spoloma in na podobo obeh, predvsem skozi prizmo literarnih besedil. Bežen pogled v učne načrte za pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah kaže neko razmerje med literati in literatkami, ki je posledica zgodovinskih in drugih dejavnikov. Članice ženskega odbora SC PEN MIRA predvsem zanima, kakšno podobo si ob tem glede literarnih ustvarjalk gradijo učenci in dijaki, še bolj pa učenke in dijakinje. Si bodo nekoč dijakinje upale stopiti na slovenski Parnas ali bodo raje ostajale v ozadju? Ni mogoče čas, da se mladi soočijo s podobo družbe, kjer velja enakopravnost med spoloma, tudi skozi literaturo? [su_note note_color="#ffffff" text_color="#6f724f"] DSC_0246Želimo ustvariti kreativni dialog, odpreti prostor diskusije, v kateri boste do besede prišli vsi: pobudniki pozitivnih sprememb, snovalci učnih načrtov, pedagogi, literarni znanstveniki in ustvarjalci sami. Zato Vas vljudno vabimo, da se udeležite posveta, ki bo v Cankarjevem domu, v dvorani Lily Novy, 21. aprila 2015 od 9.00 do 16.00.

Nagovor sodelujočih sta že potrdili gospa Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic in gospa mag. Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo RS, pozdravila pa vas bo. Pred vami je program posveta. Prosim vas, da najkasneje do 20. 04. 2015 potrdite udeležbo na posvetu, najbolje na naslov: tanja@tuma.si, saj bodo vsi prijavljeni udeleženci prejeli izvlečke predavanj. Veselimo se vaše udeležbe v diskusiji in vas lepo pozdravljamo, Tanja Tuma, vodja posveta 030 321 710 Članice UO MIRA: dr. Barbara Simoniti, dr. Stanislava Repar, dr. Bogomila Kravos, dr. Ana Marija Sobočan, Miriam Drev, Jerneja Jezernik, Tatjana Pregl Kobe in Tanja Tuma. [/su_note] [su_spoiler title="PROGRAM POSVETA: 21. aprila od 9.00 - 16.00, dvorana Lily Novy" style="fancy" icon="plus-square-1"] PROGRAM POSVETA 9.00 – sprejem udeležencev 9.15 – Tanja Tuma: Pozdrav v imenu ženskega odbora SC PEN MIRA 9.20 – Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma: Pozdrav gostiteljice 9.30 – mag. Julijana Bizjak Mlakar, Ministrica za kulturo RS: Uvodni nagovor 9.45 – Vlasta Nussdorfer, Varuhinja človekovih pravic RS: Se pravice lahko delijo na: pravice moških in pravice žensk? 10.00 – dr. Katja Mihurko-Poniž, dekanja Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici in izredna profesorica književnosti: Literarno besedilo, spol, kanon in kurikulum 10.30 – dr. Barbara Simoniti, pesnica in pisateljica: Naj Ofelija spregovori Odmor za kavo 12.00 – mag. Mojca Poznanovič-Jezeršek, Vodja predmetne skupine za slovenščino, Zavod za šolstvo RS: Književna besedila v učnih načrtih za slovenščino 12.30 - dr. Vita Žerjal Pavlin, SŠ za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani: Ženski literarni glasovi v srednješolski učilnici 13.00 – mag. Bečir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe: sistemski in institucionalni dejavniki neenakosti na področju literarnega ustvarjanja 13.30 – dr. Bogomila Kravos, raziskovalka, pisateljica, publicistka in profesorica slovenščine iz Trsta, Sporočilnost ženskega pisanja (z ozirom na obrobje) 14.00 – dr. Milena Mileva Blažič, redna profesorica za didaktiko slovenščine na Pedagoški fakulteti v Ljubljani: Družbena odgovornost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS in učni načrti za slovenščino 14.30 – Tanja Tuma, ženski odbor SC PEN MIRA: Knjiga je ženskega spola, pisatelj pa moškega – uvod v javno diskusijo o spremembah v učnih načrtih za pouk slovenščine 15.00 – zaključki posveta in sporočilo za javnost [/su_spoiler] Posvet sta organizacijsko in finančno podprla: JAK-logo CD-logo