---

  Lep pozdrav vsem pogumnim in pametnim hkrati! Vsem nam, ki nismo ravnodušni drug do drugega, do sočloveka! Vsem, ki sem, na kraj odločitve prihajamo v upanju na boljši, pravičnejši svet, drugačno Evropo in predrugačeno, samostojno Slovenijo znotraj smiselno združene Evrope !      Vse to so močne besede. Danes tu govorimo o milijonih beguncev in begunk, ljudi brez doma, živih in mrtvih žrtvah plenilskih politik in vojnih spopadov. Govorimo o izpostavljeni Evropi, ki naj bi slednjim zagotovila pogoje za dostojanstveno življenje – nam tudi. Govorimo o terorizmu, krvi, smrti in izsiljevanju. O provokacijah in manipulacijah islamske države, ki jih podžiga ista nenasitnost in oblastniški nagon, ki – v svetovnem prostoru – omogočata gospodarsko tekmovanje zaradi denarja in dobička, čeprav na račun človečnosti. Tu ni razlike, samo sredstva in krinke za doseganje ciljev so drugačna. Lahko rečemo: bolj vidna in vidno kruta. Posledice za človeka so pa enako radikalne: beg, umik navznoter ali navzven, izseljenstvo iz lastnih življenj, izpraznjenost in vsakodnevna muka zaradi razčlovečene družbe. Govorimo o strahu vseh prizadetih, na obeh straneh zamišljenega propada, ki naj bi, več kot kadarkoli prej, zijal med verstvi, civilizacijami in kulturami. Spotikamo se ob ograje, ki (spet!) kosajo ta planet na »prej« in »potem«, »pred« in »za«, »noter« in »zunaj«. Ki ljudi delijo na ta prave in neprave prebivalce (spet!) nekih nacionalno ali ideološko zamejenih »paradižev«. Pravzaprav zon, zaznamovanih s sovraštvom do drugih in drugačnih ter zastrupljenih s samovšečnostjo. Takšnih, ki podžigajo sprevrženo delovanje v lastnih vrstah, s tem pa ciljajo na propad sveta in vsega človeštva. To se dogaja na isti način, kot je to bilo pred in med prvo ali drugo svetovno vojno. Poglejmo zgodovino: Tudi takrat se je oblastniški interes obrnil proti človeštvu v celoti, ne glede na frontne linije ter pripadnost eni ali drugi strani vojnega spopada! Prekršek proti človečnosti je vedno isti: nečloveški, morilski, surovi, en sam. Brez dodatnih atributov.      Vse to so močne besede. Ko tu danes stojimo kot množica, bi se morali zavedati, da ni nič lažje, kot zavozlati nekaj enostavnega. Ali nedopustno posplošiti, poenostaviti nekaj zapletenega. Svet prikazovati kot palico (na človeka) z dvema koncema, ga pojmovati v nepremostljivih protislovjih, ki so najboljša podlaga za nestrpnost. So izhodišče za vsako agresijo, pot do bojnih okopov, v katere se vedno znova prelevijo takšni ali drugačni ideološki bregovi. Vseeno je, kakšen plevel na njih raste: politični, verski, rasni, (družbeno)spolni itd. Ideologije, ki izgubijo svojo (samo)kritično naravnanost, vselej podpirajo sovraštvo in ustvarjajo zlagane privide. Včasih smo temu govorili »podoba sovražnika/sovražnice« – notranja ali zunanja. Jo res potrebujemo, da se lahko spopademo z izzivi svojega časa in soočimo sami s sabo, brez podleganja manipulacijam? Potruditi se moramo, da poiščemo notranjo mero procesov, skozi katere danes gremo, kot prebivalci in prebivalke Slovenije, kot pripadniki in pripadnice zahodnega civilizacijskega kroga in kot predstavniki in predstavnice svetovne skupnosti, človeštva nasploh.      Paziti torej moramo, kaj mislimo in govorimo.      Kakšno (z)vest širimo in kaj s tem povzročamo. Kaj prikličemo v življenje – z besedo ali dejanjem.      Pravzaprav: že z besedo ki je dejanje. Paziti moramo, da se ne bi vrteli v krogu laži, zavzemali in razburjali zaradi posledic nesprejemljivih pojavov, kot je, recimo, ustvarjanje ljudi druge kategorije, vzroke pa da bi puščali bodisi neopažene bodisi nedotaknjene – da lahko delujejo naprej. Dobile smo obvestilo o »demonstraciji proti tej norosti«. Ampak kaj je to, v resnici, »ta norost«? Po našem prepričanju je danes največja in najnevarnejša norost, ko služiš kapitalu namesto človeku – kar za sabo potegne vse ostalo, tudi vojne obračune. Ko človeka stisneš v kot zaradi denarja ali obvladovanja njegovega življenja. Ko ga s tem potisneš na nevarno pot, v neznane kraje, prikrajšaš za njegove drage, družino, a tudi za plačo kot nagrado za njegovo delo in za sámo delo… Razčlovečiš ga, enostransko poistovetiš z raso, nacijo, vero, s spolom, z njegovo fizično ali mentalno sposobnostjo prigarati dobiček za druge (seveda, anonimneže)… Spremeniš ga v »človeški vir«, »kazalec« ali »enoto« večjega mehanizma. V »plen«, »orodje« za doseganje ciljev. Samo kot dokaz svoje strukturno utrjene in ideološko podprte nadrejenosti. (V tem lahko tudi kvazi verske.)      Vse to so močne besede. Mislimo: Ali je razlika, če v svojih zasužnjencih obujaš (češ da) njihovo pravo vero, jim ukazuješ njihovo »pravo« kri, jih nagrajuješ, a hkrati nadzoruješ s potrošništvom, ki ga sam potrebuješ zaradi »produkcije denarja«?! In kakšna je razlika, če to počneš z več ali manj radikalnimi sredstvi?! – saj so tudi ujetništva različna, najhujša pa tista v glavi. V vsakem primeru ljudi oklestiš njihove lastne svobode, polnovrednega obstoja in človeškega dostojanstva. Zato iščimo in zdravimo razloge, temelje zla, ki nas znajo omrežiti! (U)poraba ljudi za oblastniške in dobičkonosne cilje bi morala postati kaznivo dejanje! Demonstracija za mir in proti vojni, proti vpletanju Slovenije v le-to, je shod proti najmočnejšim gospodarskim in oblastniškim lobijem tega sveta, ki ga/nas ogrožajo, ker so pozabili na povod vsega: zgodbo življenja na Modrem planetu. Lahko so to t.i. džihadisti in fanatični bojevniki v imenu češ da vere, lahko tajkuni v belih srajcah, ki zasedajo odločilna mesta v svojih kabinetih, lahko pripadniki moških lobijev, ki ženske potiskajo v servisne vloge, na rob družbenih ureditev, lahko finančni oligarhi, ki namesto hrane žrejo denar nas vseh. Nadaljujejo zgodbo konfrontacije namesto komplementarnosti, izključevanja namesto vključevanja drugih in drugačnih. Naš glasni DA tej manifestaciji ne pomeni, da ne vidimo vseh razsežnosti stanja, v katerem se nahajamo, tako Evropa kot migranti/migrantke in dežele, iz katerih bežijo. »Riba ne ve, da je morje slano.« Ali vemo, da je človeška zgodovina krvava od nenehnega spogledovanja z oblastjo brez nadzora? Z njeno rakasto obliko, ki časti samo svojega boga – malika, ki nase jemlje eno in tisoč podob? To so podobe, ki nas morajo zanimati, vedno in vsepovsod. V Ljubljani, 7. 12. 2015 Stanislava Repar v imenu Ženskega odbora SC PEN MIRA in njegovega kroga: Tanja Tuma, dr. Barbara Simoniti, dr. Ana Sobočan, dr. Bogomila Kravos, Tatjana Pregl Kobe, Jerneja Jezernik, Klarisa Jovanovič,  Miriam Drev, Magdalena Terčon Jenko in dr. Karin Cvetko Vah